Select Page

Z mobilnostjo do znanj in spoznanj (KA1-VET-108/2104)

V projekt so bili vključeni dijaki poklicne šole, učitelji in strokovnjaki (mentorji in/ali druge osebe, ki se ukvarjajo z dijaki na praktičnem usposabljanju v podjetju) iz podjetji.

Cilji projekta:

  • dijakom poklicnih šol (avtoserviser in oblikovalec kovin – orodjar) omogočiti pridobiti boljša strokovna znanja in jim posredno pomagati k lažji zaposlitvi,
  • vzpostaviti tesnejše sodelovanje s podjetji, ki dijakom omogočajo PUD in zastaviti tesnejše sodelovanje na področju strokovnih znanj z namenom zmanjševanja vrzeli med izobraževanjem in trgom dela.

V aktivnosti so se vključila podjetja:

– Kovinoplastika Lož d. d.,

– Kolektor orodjarna d. o. o. in

– Ydria Motors d. o. o.

Prakso na Finskem sta opravljala dijaka programa avtoserviser (Žiga in Benjamin) in dijaka programa oblikovalec kovin – orodjar (Amon David in Andraž).

Praksa (PUD) – strokovna znanja:

  • samostojna uporaba sodobne opreme,
  • delo v mednarodnem okolju po navodilih nadrejenega,
  • opravljanje večjih in manjših servisov osebnih in tovornih vozil (avtoserviserji),
  • priprava materiala in ustrezna obdelava glede na tehnično dokumentacijo ter izdelava končnega izdelka (oblikovalec kovin – orodjar).

 

Temeljne kompetence:

  • jezikovna kompetenca (neposredna uporaba angleškega jezika – splošna in strokovna terminologija),
  • socialna kompetenca (sodelovanje v mednarodnem okolju, športni dnevi s sovrstniki iz Finske, samostojna priprava večerje in skrb za nabavo hrane, skrb za čistočo apartmaja in delovne obleke, itd.),
  • kulturna kompetenca (udeležba na različnih kulturnih in športnih dogodkih ter obisk različnih muzejev, spoštovanje navad in običajev fincev),
  • digitalna kompetenca (samostojna priprava in sestavljanje bloga, dodajanje in obdelava fotografij, priprava poročil v e-obliki, izpolnjevanje vprašalnikov in vsakodnevna komunikacija z mentorjem).

Dijaki o praksi in izkušnji:

Ko nam je profesor prvič omenil izobraževanje na Finskem sem bil zelo presenečen, ker se šolati  v drugi državi je neka nova izkušnja, ki nam lahko vedno pride prav. Sam sem si zelo želel iti in “preveriti” kako zgleda avtomobilska stroka drugod.  Moja predstava je bila čisto drugačna, ko smo prišli na Finsko sem komaj dojel kako se bo vse skupaj odvijalo.  Delavnice ter šola so res izjemne, v Sloveniji sploh nimamo možnosti tega videti kaj šele biti zaposleni v delavnici, ki premore toliko opreme in delovnih pripomočkov. Avtomobilske delavnice z opremljenostjo ne dosegajo polovico tako dobre in kakovostne opreme kot jo ima šola na kateri smo opravljali prakso.  

Finska mi je dala veliko priložnosti in nepozabno izkušnjo, ki jo v Sloveniji ne bi pridobil nikoli.

Žiga Abram, 3.f

 Vsaka skupina, ki jo sestavljajo 2-3 dijaki ima svoje dvigalo in orodje, skupno ima mehanična delavnica okoli 18 dvigal. Delo poteka zelo umirjeno. Z Abramom sva opazovala ostale in ugotovila da za menjavo zavornih ploščic potrebujejo cca. 4 dni, za menjavo jermenov pa cca. 2 tedna (pri nas to obsega 2 uri in cca. 6 ur). Seveda, avti niso šolski modeli ampak od strank, šola pa ima možnost plačila učencem – učenec dobi 1/3 plačanega dela (če bi za delo potrebovali 2 uri, dobi učenec malo več kot 50 eur) delovna ura mehanika pa stane 80 eur. Tudi profesorji so “na komot” in se še učijo ker tudi oni še ne znajo vsega. Zamujanje je dovoljeno prav tako večkratne pavze in odhajanje predčasno domov. 

Vsi smo pričakovali da so Finci blond, bledi,… Vendar je pri njih veliko tujcev, največ jih je temnopoltih. Rasizma ali nestrpnosti do tujcev  pri njih ni čutiti, prav nasprotno, zelo dobro se razumejo med seboj. Imajo pa lepo grajena mesta, v središču je vse od kina do trgovin, od avtobusne postaje do razgledne točke. Standard je visok. Hiše imajo po zidih les barvan v rumeno ali rdečo barvo, druga možnost so zidaki. 

Produkti, ki so izdelani na finskem, imajo polovično ceno. Nakupovanje hrane je bil od začetka pravi izziv, vendar smo se po dveh tednih naučili tudi tega. Kuhinja v kampusu je skupna z drugimi študenti, mi smo imeli za družbo Madžare, Italijanke, Nizozemko in Nemke.

Poti so posute s peskom, soli ne uporabljajo, avti pa imajo špice v pnevmatikah zato se ob prometnih poteh težje diha saj je veliko praha v zraku. Videli smo pa veliko kolesarjev, ki jih ne ustavi niti led. Po nekaj dneh smo začeli uporabljati javne prevoze in hodili po muzejih. Imajo zanimivo zgodovino, ki je vredna ogleda. Starejši ne govorijo angleško pač pa rusko, saj so se v preteklosti učili le ruščine, možnost učenja le-te, pa je v šolah še vedno odprta, vendar kot izbirni tuji jezik. Kljub nekaterim težavam s sporazumevanjem smo se z vsemi dogovorili brez večjih težav. 

Finska mi pomeni zelo lepo izkušnjo in mesec dni je ravno prav za takšen način učenja, ki seveda mine v trenutku.

Benjamin Repič, 3. f

 

Delodajalci:

Za razliko od našega šolskega sistema je finski šolski sistem bistveno bolj uporabniško in tudi fleksibilno naravnan. Prehodi med programi na srednješolskih nivojih so relativno enostavni, možno je vzporedno šolanje na obeh programih (splošnem in poklicnem), zaključek enega programa in došolanje na drugem (npr. zaključek gimnazijskega programa in nadaljevanje na poklicnem programu v obsegu dveh dodatnih let), posebnost je ti. »trojno šolanje« (gimnazijski in poklicni program + dodatni predmeti po izbiri iz tretjega programa). Šolski sistem na Finskem je relativno stabilen in ni v veliki meri odvisen od političnih sprememb, so pa trenutno tudi pri njih, v prenovi le-tega. Uvajajo sistem preverjanja usposobljenosti preko kompetenc, zato predvsem na poklicnih programih sistem in obseg praks, ki ga je precej (v delavnicah in v podjetjih) razširjajo na obseg do 50 % (od tega vsaj 20 % v podjetjih), kar je dobrodošlo predvsem za mlade, ki imajo odpor do učenja po »klasičnih metodah«.

Kurikulum za posamezne programe je v grobem določan s strani države, šole pa imajo možnost vnesti določene poudarke, pri katerih pa izhajajo tudi iz potreb (lokalne) industrije. Programi so modularno zasnovani. Načelo izbire ter fleksibilnost programov in možnost prehodov je za učitelje precej zahtevno in pogojuje uporabo metod tutorstva in coachinga, dodatne zahteve pa prinašajo učenci s posebnimi potrebami, za katere pa imajo tudi ustrezno podporo na nivoju »administracije«.

Markku Tarvainen, programski menedžer za oddelek kovinarstva in strojništva, nas je vodil skozi ogled oddelkov. Oddelek spada pod okrilje programov tehnologije in logistike, kamor so vključeni še naslednji oddelki: elektrotehnika, avtomatizacija, obdelava površin, predelava lesa, avtomehanika, konstrukcija, logistika, gradbene, papirniške, laboratorijske, informacijske in komunikacijske tehnologije. Ogledali smo si nekaj učnih delavnic iz omenjenega programa in širše npr. modno oblikovanje. Fascinaten je predvsem vpogled v opremo delavnic, ki je na vrhunskem nivoju in omogoča neposreden transfer pridobljenega znanja in izkušenj iz delavnic v podjetja. Med delavnicami so se nahajale tudi učilnice, v katerih je potekal pouk. Gostitelj je povedal, da se učni proces v učilnici in delavnici zelo prepletata, zato »klasičen« pouk zajema manjši del časa, več časa je namenjenega demonstracijam, …

Sledil je ogled učnih delavnic oddelka kovinarstva in strojništva (s pododdelki strojništva, varilstva in mehatronike). Delavnice so deloma ločene po nivojih zahtev, v prvem letniku gradijo na delovnih navadah, kasneje pa ne specifičnih veščinah. Na programu se srečujejo tudi s problemom osipa dijakov.  Ponovno je fasciniral vpogled v opremo delavnic (stroji, orodja), ki je na vrhunskem nivoju, obenem pa izjemno majhno število dijakov v delavnicah in zelo nizek tempo dela (omenjali so ga tudi dijaki ŠC Postojna na izmenjavi) ali celo ukvarjanje s številnimi drugimi opravili (posedanje, brskanje po telefonih, …). Učitelji dejansko igrajo vlogo mentorjev in so prisotni v delavnicah, le-ti dobivajo tudi tekočo povratno informacijo o uspešnosti dijakov iz podjetij.

Ogledali smo si tudi frizersko delavnico, kjer je spet osupnil pogled na vso opremo, modele, materiale, …

Po ogledu delavnic, smo obiskali podjetje Harvia, ki se ukvarja s proizvodnjo različnih vrst savn, nato pa še podjetje Pikval, ki se ukvarja z dizajniranjem in proizvodnjo opreme za skladišča in trgovine (predvsem kovinske police in enote za urejanje).

Pot smo nadaljevali v Tampere, kjer smo si po uvodni predstavitvi ogledali učne delavnice. Prišli smo do podobnih opažanj kot v šolskem centru Jyväskylä (vrhunska oprema npr. 5 osni CNC frezalni stroji, roboti, …, transfer delavnice – podjetja). V centru Tredu so nam povedali, da del opreme za delavnice financira tudi gospodarstvo.

 

Mobilnost nam je omogočila neposredni vpogled v finski izobraževalni sistem, pogoje in način dela. Izjemno nas je presenetila opremljenost učnih delavnic in demonstracijski način poučevanja.

 

Pripravili: Majda Šraj Mihelčič in Silvana Lautar (Kovinoplastika Lož d. d.)