Select Page

Martin Česnik

Pravkar ste dijakom tretjih in četrtih letnikov naše šole predstavili študij na Fakulteti za strojništvo. Izračunali smo, da ste maturirali leta 2003. Zanima nas, kaj počnete danes?
Ja, maturiral sem pred trinajstimi leti, kar je dovolj dolga doba, da nekaj narediš. Diplomiral sem iz  strojništva, kasneje pa še doktoriral.  Danes sem asistent na Fakulteti za strojništvo, torej poučujem in vodim vaje. To predstavlja zgolj tretjino mojega dela, ostali dve tretjini  delamo za slovensko industrijo (izboljšujemo izdelke in skušamo nadgrajevati njihovo znanje). Večji delež mojega dela posvečam vgrajevanju znanja, izkušenj in ugotovitev v slovenske izdelke, da skupaj izboljšujemo nivo kvalitete slovenske industrije. Preostali čas pa izobražujem in prenašam znanje mladim nadobudnežem, kakršen sem bil tudi jaz včasih.

Se je vaša življenjska oziroma poklicna pot začrtala že v srednji šoli?
Mislim,  da se je začrtala že ob koncu osnovne šole. Že od nekdaj so mi bile zares všeč strojniške zadeve, rad sem imel umazane roke od olja in od »šraufanja«.  Želel sem si pustiti odprtih več vrat, zato sem se odločil za gimnazijo. Ko sem se odločal za študij, je ideja ostala ista kot ob koncu osnovne šole. Resnično me drugo ni več zanimalo.  Potem  je od številnih dejavnikov odvisno kam prideš in kam te to odnese, a vztrajati moraš na svoji poti.

Se vam je iz srednješolskih dni v spomin vtisnilo kaj posebnega? Kakšni so bili profesorji?
Meni je bilo na srednji šoli v Postojni všeč, saj smo lahko počeli veliko neumnosti.  Že prvi dan so nas markacije maturantov na drevesih ob cesti peljale do takratnega lokala Boža. Vem, da to ni najbolj primerno, ampak dejstvo je, da so nas markacije že v prvem letniku popeljale tja, kjer smo potem posedali  vsa štiri leta. Postali smo precej dobri v biljardu in podobnih stvareh.  Bilo je luštno, ko smo delali neumnosti, a smo resno vzeli  tudi izobraževanje. Večina profesorjev je bilo zelo prijetnih in človeških, tako da se je dalo z njimi  dobro sodelovati.  Cenil sem sproščenost,  po drugi strani pa zahtevo, da mora biti nivo znanja zelo visok. To mi je bilo res všeč.  Profesorja Počkaja smo se bali kot hudič križa, ampak matematike nas je naučil.  Imel je avtoriteto, ko  je bilo treba  pokazati znanje, si res moral znati. Kasneje sem na faksu veliko študiral matematiko, zato se nanj velikokrat spomnim, drugače pa se  mi je veliko profesorjev na nek poseben način dobro vtisnilo v spomin. Brez prisile smo prišli do visokega znanja.

Za konec nas še zanima, kaj bi današnjim dijakom svetovali, da bi se lažje prebili skozi to obdobje?
Važno je znanje in delo, ki si ga pripravljen vložiti za to, da nekaj dosežeš. Ocene in izobrazba so pomembne, pa  tudi vsi nazivi, ampak če ti ne znaš  delati in ne znaš  svojega  truda vložiti, ali pa se nisi pripravljen učiti celo življenje, potem se ti po mojem ne piše dobro. Življenje je proces nenehnega učenja, ocene v gimnaziji niso najpomembnejša stvar, pomembneje je, da odneseš čim več znanja. Če koga recimo zanima biologija, ni pomembno koliko ve o zgodovini.  Pomembno je, da rasteš v stroki, ki te zanima, da vložiš čim več dela in se temu posvečaš. Čeprav se tega ne vidi vedno skozi ocene in naziv, ampak  vseživljenjsko izobraževanje je tisto, kar zares šteje.

Intervju izvedli Eva Šrimpf in Pija Sever, članici literarnega krožka, na srečanju z intervjuvancem na Šolskem centru Postojna dne  15. 1. 2016.