Select Page

Maja Smrdu

maja

Bili ste dijakinja naše šole, maturirali ste leta 1995. Kako je potekala vaš poklicna pot in kaj počnete danes?
Po končani srednji šoli sem se vpisala na študij psihologije in ga zaključila leta 2001. Med študijem sem se usmerila na dve področji psihologije, na klinično in športno psihologijo, kjer sem nadaljevala svoje delo tudi po študiju. Najprej sem se zaposlila na Šentu – Slovenskem združenju za duševno zdravje. Zatem sem na Psihiatrični kliniki Ljubljana opravljala pripravništvo, nato pa še specializacijo iz klinične psihologije. V okviru specializacije sem opravljala različna podiplomska izobraževanja, npr. iz psihopatologije, psihoterapije, terapevtskega dela v skupinah, farmakologije. Sodelovala sem tudi pri raziskavah shizofrenije, Tourettovega sindroma in, v povezavi z nevrološko kliniko, različnih demenc. Na kliniki sem ostala skoraj deset let. Zadnji dve leti delam na Zavodu za klinično psihologijo Izola. Področje klinične psihologije sem, kot že omenjeno, dopolnjevala s športno psihologijo, in sicer kot psihologinja številnih slovenskih vrhunskih športnikov in soustanoviteljica Društva za fair play in strpnost v športu. V okviru društva smo s kolegi izdali več publikacij, npr. knjigo Športna morala in priročnike za fair play v športu za različne skupine ljudi, ki so vključene v šport (športnike, starše, trenerje in funkcionarje). Ob tem sem štiri leta predajala svoje znanje s področja klinične psihologije in psihoterapije študentom psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zadnja tri leta pa podiplomskim študentom biopsihologije Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. V okviru poučevanja sta nastala tudi učbenika Klinična psihologija in Kvalitativno raziskovanje, katerih soavtorica sem. V tem času sem bila član različnih strokovnih organizacij in organov (domačih in tujih), recenzent različnih strokovnih in znastvenih revij, napisala in sodelovala sem pri pisanju strokovnih in znanstvenih prispevkov v knjigah in revijah, pogosto pa tudi predavam v okviru organizacij, kot so npr. Sloado (Slovenska agencija za boj proti dopingu v športu), Socialna zbornice Slovenije, Šent ipd. Sicer nekoliko počasneje, pa vendar vztrajno, zaključujem tudi svoj doktorski študij na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani.

Se je Vaša poklicna/življenjska pot zarisala že v srednješolskih letih?
Je. V srednji šoli sta name pomembno vplivali šolska psihologinja Marija Pirih in učiteljica psihologije  Mihaela Stražišar. Obe sta znali predstaviti področje psihologije zanimivo in z določenim zanosom ter svežino. Poleg tega sta obe name naredili vtis tudi kot osebi, tako da se mi je zdelo, da lahko psihologija ponudi ne samo določena strokovna znanja in možnost razkrivanja, kdo ljudje sploh smo, ampak da lahko ta znanja morda pripomorejo tudi k temu, da postanemo boljši ljudje. Vprašanje je, če bi se brez njunega vzora odločila za ta študij, ali pa bi bila moja odločitev zanj verjetno manj močna. Poleg tega mi je pozneje, pri pisanju strokovnih in znastvenih člankov v angleščini, veliko pomagala tudi naša razredničarka Dora Tomaduz. Vsakič, ko sem jo potrebovala, si je vzela čas zame in članke lektorirala ter me zraven še malo poučila. Vem, da je vse svoje dijake spremljala na njihovi nadaljni poti in nas še vedno, če le lahko.

Se vam je iz srednješolskega obdobja vtisnilo v spomin kaj posebnega?
Srednja šola traja štiri leta in v tem času se seveda zgodijo različni dogodki, ampak nekako se mi zdi najbolj pomembno to, da se lahko izkušnje preteklosti prenesejo v sedanjost, npr. da sva še vedno v stiku z mojo takratno učiteljico psihologije Mihaelo Stražišar, da me pokliče, da dijakom, ki imajo izbirni predmet psihologijo, predstavim delo kliničnega psihologa, in da vem, da se lahko na nekatere svoje učitelje (npr. razredničarko Doro Tomaduz) naslonim tudi sedaj, če bi jih potrebovala. Lepo je tudi čutiti, da se lahko spoštovanje iz dijaških let v času ne samo ohrani, ampak tudi poglobi.

Kaj bi sporočili današnjim dijakom?
Šolski sistem nam da določene temelje, včasih nas lahko tudi nekoliko ukalupi, zato se mi zdi pomembno, da človek stalno ohrani radovednost, da smo se vedno pripravljeni učiti s čim več področij in od čim večjega števila ljudi ter da vsakdo išče, raziskuje in vztraja na svoji poti.

Intervju izvedla Eva Šrimpf, članica literarnega krožka, preko elektronske pošte  v januarju 2016.