Gregor Kovačič

GREGOR KOVAČIČ

Bili ste dijak naše šole, maturirali ste leta 1995. Kaj počnete danes?
Danes opravljam poklic visokošolskega učitelja in raziskovalca na Oddelku za geografijo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Študente prve, druge in tretje stopnje geografije poučujem različne predmete s področja fizične geografije in metodologije geografskega raziskovanja. Na fakulteti in kasneje univerzi sem se zaposlil leta 2002, kmalu po zaključenem študiju geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Takrat sta se na Fakulteti za humanistične študije razpisala prva dva od današnjih devetih študijskih programov prve stopnje, med njimi geografija. Delo s študenti sem začel kot asistent, po zaključenem doktoratu v letu 2009 pa sem postal docent za področje geografije. Skupine študentov na Fakulteti za humanistične študije so majhne, kar omogoča kakovostno delo, pristop je bolj oseben, saj profesorji poznamo svoje študente, kar  študentom omogoča, da v času študija lažje razvijejo svoje potenciale.

Visokošolski učitelji smo tudi raziskovalci.  Sam se raziskovalno ukvarjam z vodami na krasu in deloma tudi geomorfologijo kraških območij, s poplavami na krasu ter tudi z geografskimi vidiki trajnostnega razvoja. Tako kot drugi raziskovalci svoja dognanja objavljam v znanstvenih publikacijah ter predstavljam na znanstvenih sestankih doma in v tujini. To namreč sodi v okvir del vsakega raziskovalca.

Toda moje delo ne ostaja zgolj na ravni akademske skupnosti. Znanje in izkušnje, ki sem jih z leti pridobil, skušam kar se da v največji meri uporabiti tudi v praksi ter ljudem, okolju in naravi pomagati tam, kjer jim je potrebno stopiti v bran, pa četudi je za to potrebno žrtvovati svoj prosti čas in lastna sredstva. Toda tako delovanje se mi zdi nujno poslanstvo celotne akademske skupnosti (»Veš, poet, svoj dolg?«), čeprav, žal, opažam vedno več apatičnosti med kolegi, ki bi sicer stvari na različnih področjih brez težav lahko spreminjali na bolje.

Se je Vaša poklicna/življenjska pot zarisala že v srednješolskih letih?
Težko bi rekel, da se je začrtala do te mere, da bi vedel, da bom nekoč  poučeval geografijo na univerzi. Geografija mi je bila kot veda všeč od nekdaj. Za razliko od mnogih sem hitro spoznal, da se bistvo geografije skriva v dejavnikih in procesih, ki so zelo logični in predvsem univerzalni. Če to pravočasno doumeš, geografija postane veda, ki ne zahteva učenja na pamet. Gotovo so k temu spoznanju pripomogli že učitelji v osnovni šoli, najbolj pa Saša Mislej, profesorica geografije na Gimnaziji Postojna. Rad sem imel tudi druge predmete (no, ne čisto vseh enako) in prav lahko bi si za študij izbral karkoli drugega. Toda zaradi že prej povedanega je na koncu med Fakulteto za šport in študijem geografije prevladalo slednje. Nekako sem se pomiril, da bo za šport v življenju še veliko časa in tako sem se po maturi (bili smo prva generacija z zunanjo maturo, kot jo poznamo danes) vpisal na študij geografije.

Tedaj se mi še sanjalo ni, kje se bom kot geograf lahko zaposlil. V mojih dijaških letih se tudi nismo preveč obremenjevali s tem. Danes opažam, da so nekateri učenci že v osnovni šoli obremenjeni s tem, kje bodo v službi po zaključku študija. To se dogaja zaradi različnih pritiskov iz okolja (starši, družba …), zaradi številnih pričakovanj se jim na tak način neupravičeno krade mladost.

Sčasoma sem, tudi v okviru praktičnega usposabljanja, spoznal, da se geograf s svojimi kompetencami  lahko zaposli na različnih področjih, kjer je zaželeno poznavanje naravnih, družbenih in prostorsko razvojnih problemov, pojavov in procesov, tako v zasebnih kot javnih ustanovah, državni in občinski upravi, načrtovalskih podjetjih, turizmu in drugih gospodarskih panogah. In geografija dejansko ponuja številne odgovore na zapletena vprašanja sodobnega časa ter prostora, ki je pod vplivom velikih planetarnih okoljskih (tudi podnebnih) sprememb.

Se vam je iz srednješolskega obdobja vtisnilo v spomin kaj posebnega?
Ko sedaj gledam nazaj, ocenjujem svoja srednješolska leta kot obdobje brezskrbnosti, svobode, kot čas  igrive mladostniške razposajenosti, pa tudi začetka prevzemanja vse večje odgovornosti za lastno življenje, vendar z ne preveč bremena.  Na srednjo šolo imam lepe spomine: od prebijanja skozi snežne zamete z železniške postaje do šole, do fantastičnih izletov, ki jih je organiziral profesor zgodovine, Franc Zupan, in njegove srčne želje, da bi nam v glavo vcepil »slovenstvo«, pa športnih dvobojev s profesorji , do odprtih debat s profesorji, do prvih simpatij in še bi lahko naštevali.  Vsega skupaj se z veseljem spominjamo tudi z nekdanjimi sošolci, ko se srečujemo ob okroglih obletnicah.

Kaj bi sporočili današnjim dijakom?
Slišalo se bo kot zguljena fraza, toda, učite se. Edino z znanjem se boste lahko uprli izkoriščanju s strani različnih elit in (p)ostali svobodni. Zato naj vam ne bo škoda časa, namenjenega učenju v šoli ali v drugih oblikah izobraževanja. Bodite kritični, toda ne brez argumentov. Ne sprejmite vsega, kar ponuja duh potrošništva kot sveto resnico. Ne postanite sužnji sodobne tehnologije (npr. telefonov) in osvobodite se tudi vseh drugih odvisnosti sodobnega časa. Edino z znanjem boste lahko spreminjali svet v bolj prijazen dom ljudem in drugim živim bitjem. Sledite svojim sanjam (ciljem), ostanite zvesti sebi in svojim idealom, četudi bo včasih težko in boste pluli proti vetru. Šele ko boste premagali vse ovire na poti do sanj in se ne boste zadovoljili zgolj z »materialnimi« dobrinami, ki vam jih bodo ponujali gospodarji denarja, boste zares zaživeli in začutili svobodo ptice, ki mirno jadra na nebu.

Predvsem pa bodite mladostniki z vso razposajenostjo, ki jo premorete. Vzmetite si čas zase, za prijatelje in stvari, ki v življenju resnično kaj pomenijo.

Intervju izvedla Eva Šrimpf, članica literarnega krožka, preko elektronske pošte  v decembru 2015.