France Arhar

USPEHI SO VEDNO SKUPNI

arharV letošnjem šolskem letu praznuje Šolski center Postojna jubilejnih 70 let obstoja srednje šole v Postojni. V ta namen smo se odločili intervjuvati bivše dijake, ki so del njene tradicije. V ponedeljek, 21. 12. 2015, nas je na šoli obiskal dr. France Arhar, nekdanji gimnazijec. Gospod Arhar je bil guverner Banke Slovenije vse od osamosvojitve do leta 2001. Kljub bogati poklicni poti mu je uspelo ohraniti zanimanje in voljo, ki ga ženeta naprej, da še vedno deluje v bančništvu. Povprašali smo ga o njegovih spominih na gimnazijo ter mnenju o naši državi in ljudeh.

Katerega leta ste maturirali?
Maturiral sem leta 1967, ravno v času arabsko-izraelske vojne. To so bili čisto drugačni časi kot sedaj.

Kdaj se je začela vaša poklicna pot? Ali ste o njej razmišljali že v srednji šoli?
Moja poklicna pot se je začela leta 1971 po končani pravni fakulteti v Ljubljani. Fakulteto sem končal 18. 10. 1971. S 1. 11. sem se zaposlil v Narodni banki Jugoslavija, ki je imela svojo poslovno enoto v Ljubljani. Že v srednji šoli sem razmišljal o čim bolj odprtem študiju s čim več možnostmi zaposlitve. Na podlagi tega sem se odločil za študij prava, kasneje sem študiral tudi ekonomijo. Naredil sem tudi pravosodni izpit, vendar v tej smeri nisem nikoli delal. Velja pa nemški pregovor ”Wer die Wahl hat, hat die Qual” – kdor ima izbiro, ima muko. Nikoli si nisem mislil, da bom delal v bančništvu, kjer delam še danes, po 44 letih delovne dobe.

Imel sem veliko srečo, da sem bil prisoten pri rojstvu naše države; izbran sem bil namreč za prvega guvernerja Banke Slovenije. Uvajal sem novo valuto – slovenski tolar, za kar sem bil leta 1994 v Nemčiji tudi nagrajen. Poleg uradne nagrade sem prejel tudi denar, ki sem ga namenil Pediatrični kliniki v Kliničnem centru Ljubljana. Leta 2001 sem prejel tudi državno priznanje. Sedaj sem arbiter pri trgovinski gospodarski zbornici, predsednik etičnega komiteja za mednarodne farmacevtske družbe v Sloveniji, 4 leta sem bil član upravnega odbora Univerze v Ljubljani in še bi lahko našteval. Ves čas kariere sem predaval in se dodatno izobraževal. V času svojega dela sem se usposabljal v Londonu, Frankfurtu, Baslu in drugje. Pot izobrazbe namreč ni končana z opravljeno srednjo šolo ali fakulteto, vedno je potrebno stremeti k novemu znanju.

Nam poveste kakšno anekdoto iz srednješolskega življenja?
Težko se je kar takole spomniti … Hodil sem v gimnazijo, ki je bila v centru mesta. Moj razrednik je bil pokojni profesor Pavlica, ki je bil velik človek. Napisal je frazeološki slovar v petih jezikih. On me je naučil francoščine in tudi latinščine, prostovoljno. Šli smo na razstavo – ne spomnim se več, kakšna razstava je bila. Sošolec je v knjigo vtisov napisal, da z razstave nismo nič odnesli. Potem je vest o zapisu prišla v šolo, ker se je tudi podpisal – bil je primer pokončne drže (smeh). Profesor ga je vprašal, kako je to mogel napisati. Odvrnil je, da ni ničesar ukradel in da je mislil dobesedno. V šolo sem se vozil z vlakom z Rakeka, do tja pa sem vsak dan prišel iz Cerknice s kolesom. Na vlaku smo se vedno še kaj pogovarjali, pa tudi na pešpoti od postaje do centra mesta … Bilo je zanimivo. Običajno sem prišel domov ob treh.

Katere jezike pa še govorite (uporabljate) poleg francoščine in latinščine?
V osnovni šoli sem se učil nemščino in v srednji šoli nadaljeval z njo. V osnovni šoli smo imeli 4 leta tudi srbohrvaščino. Kot sem že rekel, sem se učil francoščino, kasneje še angleščino in italijanščino. Največ uporabljam angleščino, manj nemščino. Tudi ko sem bil v službi v tujini (nekaj časa v Nemčiji), so bili vsi naši sestanki v angleščini. Latinščina je bolj za okras, saj veste, še v cerkvi je ne slišiš več. Spominjam se profesorice Brecelj … Takrat ni bilo takih praznikov kot danes, božič ni bil praznik. Na tablo je napisala »vita nostra brevis est« in rekla: »Veste, včasih je treba iti tudi v cerkev.« (Takrat še ni bilo drugega koncila in so bile latinske maše.) »Upam, da veste, kaj to pomeni.« (Življenje naše je kratko.) »Zapomnite si to.«

Kakšno je vaše mnenje o današnjem sistemu, današnji državi – v primerjavi s tisto v času osamosvojitve?
O tako majhnem narodu … Pa ne mislite, da smo najmanjši – takih držav, kot smo mi, je preko 100. Take države so dobre, odprte, ker same sebi niso zadostne. To pomeni, da imajo boljšo kondicijo, saj se od njih zahteva več. Imam občutek, da je pri nas prvi princip nevoščljivost. Gorje, če bo moj sosed boljši ali pa bo več zaslužil … To, kako se je moral potruditi, me ne zanima, pač pa to, če bo on imel več. Premalo je zavedanja za skupno dobro. Pomembne so spremembe, ki bi se morale zgoditi. Svet gre naprej. Globalizacija je pravzaprav prinesla odprt svet. Ne smemo zanemariti vidika socialne države. Kako je ta različen v primerjavi s Kitajsko, z Ameriko … V tej svetovni borbi je treba uspevati. Meni se ne splača iti k frizerju na Kitajsko, tudi če tam to stane en cent. To zavedanje bi moralo biti večje. Mi smo sposoben narod. Spletke so povsod po svetu, ampak borba za nepomembne stvari se mi zdi pretirana in nas stane dosti. Prej smo bili dolgo časa zgled gospodarske rasti. Ko smo prišli v Evropsko unijo in nas je udarila kriza, smo v zadnjih sedmih letih nazadovali. Zadali smo si, da bomo do leta 2013 dosegli povprečje evropskega bruto nacionalnega proizvoda, ampak smo se od tega oddaljili. Mogoče sta prinesli razočaranje tudi privatizacija in nevoščljivost. Vsak pozablja, da nihče od nas ne more ničesar odnesti s seboj, ko bo odhajal s tega sveta. Če je človek v mladih letih delaven in živi normalno, svojega stila ne glede na vse bogastvo ne bo spreminjal. Kar koli bo ustvaril, bo ustvaril za zanamce. Majhnost pomeni tudi večji nadzor, ker se med seboj bolj poznamo. Največja odgovornost je doma v družini – med brati, sestrami in starši; večja je v vasi kot v mestu in večja je v mestu kot v velemestu. Svoboda in odgovornost sta premo sorazmerni. Večja svoboda – večja odgovornost. Pravice spremljajo dolžnosti. Nemški kancler Helmut Schmidt je napisal knjigo z naslovom Vprašanje javne morale. V njej je opisal človekove pravice, temu pa dodal listino človekovih dolžnosti, ki jo je podpisala cela vrsta svetovnih državnikov. Na žalost je Združeni narodi niso sprejeli. Vedno je princip daj – dam. Ne morem samo pričakovati, da bodo drugi dajali meni, sam pa ne bom naredil ničesar. Mislim, da bi se morali nad tem zamisliti. Ravno prazniki, kot sta božič in novo leto, so priložnost, da se človek vpraša: kdo sem, kaj sem in kaj delam za skupno dobro?

Mladina ima dostikrat probleme z motivacijo. Kje vi na tako bogati življenjski poti še vedno najdete motivacijo?
Ne smeš vreči puške v koruzo. Zanimati se moraš za novosti. V Bruslju sem član evropske bančne federacije, v kateri je 28 držav – vedno novi izzivi in novi problemi, nove razprave za tuje in domače zadeve. Tudi ko bom nehal delati, me bo to še vedno zanimalo – to me vleče naprej. Vedno moraš imeti nekaj, tudi če ni v zvezi s tvojim delom. Ne smeš se prepustiti melanholiji. Ne smeš govoriti, da se nič ne da, da je vse zavoženo … Ni res! Vse se da, samo če sta volja in pozitivna energija. Kadar vidiš, da je tvoj sošolec brez volje, si prizadevaj, da ga boš spodbudil. Samo se nič ne zgodi. Povsod so potrebne žrtve, in na koncu je zadovoljstvo večje. Če dobim vse na krožniku, tega ne znam ceniti, nimam vrednostnega sistema. Vse je relativno. Na tej podlagi je treba iskati rešitve z argumenti, ne z ukazom. Treba se je pogovarjati. Mene žalosti mlada generacija, ki preveč uporablja vso to tehniko; mladi ne znajo več napisati normalnega pisma. Pošiljajo mi samo sms sporočila in maile. Ne pokličejo. Glas ima barvo, izraža življenje in skrb, veselje. Ko me nekdo pokliče, takoj vem, ali potrebuje kredit ali kaj drugega. Trstenjak je zapisal, da je bila prvobitna komunikacija beseda, šele kasneje črka. Na sestanku sem prepovedal uporabo prenosnih računalnikov in mobitelov. V tem je problem moderne družbe. V restavraciji vidim mlade, kako se pogovarjajo po telefonu, ne med seboj neposredno. To odvisnost enačim z najhujšimi mamili. Pred kratkim sem srečal znanca zdravnika, ki mi je povedal, da je njegov vnuk odvisen od računalnika. To je moderen čas. Do vsake stvari moraš imeti odnos. Ne smeš pustiti, da postaneš odvisen. Ne moremo brez vode in hrane! Mladi tudi ničesar ne znajo na pamet. Ne smete se zanašati samo na tehnologijo! Sam nimam prenosnega računalnika – beležnice; imam blackberry, da lahko preberem e-sporočila. Vse ostalo si skušam zapomniti. Nikoli nisem imel predavanj s predstavitvenim programom PowerPoint. Nekateri ljudje ne znajo ničesar več povedati na pamet – to je zame negativna frustracija. Sporazumevanje mora potekati iz oči v oči. Mogoče sem staromoden, ampak nisem zaradi tega nič prizadet.

Kaj bi sporočili dijakom?
Najpomembnejše je v življenju to, da delo opravljaš z veseljem, imaš nek cilj in pri vsem tem pozitivno vplivaš na svoje sodelavce. Na svoji poti se ne smemo ustavljati, saj na ta način ne bomo nikoli prišli do želenega cilja. Kot vodja moraš dajati dober zgled in moraš biti mož beseda. Človek pridobiva na svoji vrednosti, če se njegove besede ne razlikujejo od dejanj. Nekatere stvari se spreminjajo, vendar kar zadeva človeka in etiko, bistvo ostaja isto. Biti Človek je najpomembnejše. Profesionalnosti in etičnosti pa sledi uspeh. Uspehi so vedno skupni, motivirati moramo ostale. Kar koli delate z ljudmi, jim morate zaupati. Vse materialne stvari hitro minejo in običajno prinašajo razočaranje, ostane nam le notranja sreča.

Z dr. Arharjem sva se pogovarjali dijakinji 4. B Vita Stražišar in Urška Modic.